sreda, 16. januar 2013

Refleksija

Ker se bliža konec semestra, bom opisala, kaj novega in uporabnega sem se naučila pri predmetu računalniško podprto sodelovanje ter katere stvari se mi zdijo uporabne in jih bom uporabila za sodelovanje pri svojem poklicu. Kot študentka računalništva sem se z nekaterimi sicer seznanila že prej, nekatere pa sem spoznala pri tem predmetu. Menim, da je ta predmet precej uporaben za tiste študente, ki imajo manj stika z računalnikom, saj je najbrž večina orodij, s katerimi smo se spoznali, zanje nekaj novega.
Zagotovo je nekaj orodij, ki so namenjena izboljšanju kakovosti sodelovanja, primernih za uporabo v šoli in jih bom poskusila tudi sama uporabiti. Če bom poučevala računalništvo, bo priložnosti za uporabo teh orodij več kot dovolj. Poskusila bom seznaniti učence, kako vse si lahko pomagajo, da bolje sodelujejo, prihranijo čas in izboljšajo kakovost izdelka, ki ga morajo narediti kot skupina. Če bom poučevala matematiko, pa bo priložnosti za uporabo orodij za sodelovanje precej manj. Menim namreč, da je matematika predmet, v katerem ni veliko prostora za sodelovanje med učenci, saj mora snov vsak razumeti sam (ampak to je seveda samo moje mnenje). Seveda pa bo potekalo sodelovanje med učenci in mano (pomoč jim bom nudila tako v živo med in po pouku kot s pomočjo teh orodij).


2 primera, kako bi orodja, ki smo jih srečali pri računalniško podprtem sodelovanju, uporabila pri pouku:
- računalništvo: Zagotovo bi uporabila orodje, ki smo ga spoznali na zadnjih vajah- to je Google Docs (eno izmed orodij za skupinsko urejanje dokumentov). Prednosti tega orodja sem opisala že v prejšnji objavi. Učence bi pri pouku razdelila po skupinah, potem pa bi si sami ali pa z mojo pomočjo izbrali temo za seminarsko nalogo. Ker je časa za izdelavo seminarske naloge med poukom malo, bi jo morali izdelovati tudi doma. V šoli bi jih seznanila z uporabo orodja Google Docs, določili pa bi tudi vodje skupin, ki bi ustvarili nov dokument v tem orodju. Potem bi jim malo razkazala okolje- kam se zapisuje besedilo, kje so orodja za obikovanje besedila, za vstavljanje in oblikovanje slik, kje je klepetalnica, v kateri se lahko člani skupine pogovarjajo in kako potem ta dokument shranijo in ga pošljejo meni.
- matematika: Uporabila bi blog, še rajši pa forum na spletni učilnici. Tam bi odgovarjala na vprašanja in morebitne težave učencev, objavila bi tudi povezavo do kakšnega poučnega in zabavnega filmčka na temo, o kateri smo se pogovarjali v šoli. Mislim, da bi tako orodje mene približalo učencem, dajalo bi jim občutek, da jim lahko pomagam tudi, ko se učijo doma in naletijo na kak problem, ki ga sami ne znajo rešiti. Če ga na blog ali forum zapišejo takoj, bo problem gotovo lažje opisati, kot pa čez en dan v šoli.


Tekom semestra smo spoznali kar precej orodij. Spodaj bom napisala in argumentirala, katera orodja se mi zdijo primerna za uporabo v šoli in katera ne.
- uporabna: blog (uporaben, če nimamo spletne učilnice ali kakega drugega foruma; prednosti sem že opisala na strani http://zalag.blog.arnes.si/), sistemi za deljenje medijskih datotek (predvsem dropbox, kjer lahko določimo, kdo bo te datoteke dobil in do njih lahko dostopamo od kjerkoli; nalagamo lahko tudi večje datoteke, ki jih ne moremo poslati po e-mailu), orodja za skupinsko urejanje dokumentov (prednosti in razloge za njihovo uporabnost sem opisala že v prejšnji objavi), računalniške izobraževalne igre (če bi bile že sprogamirane :); uporabne se mi zdijo predvsem za utrjevanje znanja iz nekega področja ali pa za uvod v neko novo snov),  wikiji (učenci lahko na njem delajo zapiske, jih med seboj dopolnjujejo in podobno...)
- manj uporabna: družabni zaznamki (mislim, da je bolje, da tistemu, ki ga neka stvar zanima, posredujemo kar povezavo do spletne strani, kjer so te zanimivosti napisane, saj je to nekako bolj pregledno in razumljivo, sploh za osnovnošolce), družabna omrežja (primerna so bolj za 'izvenšolsko' uporabo, saj vsebujejo veliko dejavnikov, ki bi bili za pouk moteči), ankete (v šoli jih ne bi uporabila, bi jih pa vsekakor, če bi izdelovala diplomsko delo, kjer bi potrebovala mnenje ljudi ali kaj podobnega...), konferenčni sistemi (mislim, da je to bolj uporabno na fakultetah, v osnovnih in srednjih šolah pa pouk še vedno poteka na 'tradicionalen' način), tehnologije za zbiranje in obveščanje (bolj za osebno uporabo, ko nas zanimajo neke novice; mogoče bi bile uporabne v primeru, da bi vsak učenec imel svoj blog, mi pa bi bili kot učitelj naročeni na objave na tem blogu- tako ne bi bilo potrebno vsakodnevno spremljanje vsakega bloga)

Po mojem mnenju bi bilo dobro, da bi vsak učitelj poznal orodja za skupinsko urejanje dokumentov (predvsem Google Docs) in sisteme za deljenje medijskih datotek (predvsem dropbox), saj bistveno olajšata delo in omogočata boljše sodelovanje. Dobra iztočnica za sodelovanje med šolo in učenci pa se mi vsekakor zdi spletna učilnica, kljub temu da jo pri tem predmetu nismo veliko omenjali. Na njo lahko nalagamo dokumente, zapiske, wikije, poslužujemo se lahko forumov in podobno.

Pri mojem študiju uporabljam predvsem naslednja orodja: sisteme za deljenje medijskih datotek (dropbox- za izmenjavo večjih datotek, ravno zdaj pa smo ga uporabili tudi za deljenje svoje računalniške igrice med sabo in s profesorjem), orodja za skupinsko urejanje dokumentov (Google Docs- npr. ko smo 3 skupaj delali zapiske iz predavanj pri tem predmetu, za izdelavo skupinskih seminarskih nalog...), družabna omrežja (Facebook- za dogovarjanje in usklajevanje, kdaj se bomo dobili, kako bomo izpeljali nek projekt,...).

torek, 15. januar 2013

Orodja za skupinsko urejanje dokumentov

Bistvena lastnost teh dokumentov je, da en dokument lahko prek spleta ureja več oseb (lahko ob istem času, ali pa tudi ne). Potrebujemo le računalnik z internetno povezavo in že lahko svoj dokument povežemo z ljudmi, s katerimi želimo sodelovati. Namen takih orodij je tesnejše povezovanje med člani skupine, sinhrono in hitrejše delo, saj dokument lahko urejajo vsi hkrati.
Taka orodja so uporabna predvsem, kadar mora skupina ljudi (lahko tudi samo 2) skupaj napisati nek dokument (poročilo, seminarsko nalogo, projekt, zapiske...). Lahko pa jih uporabimo tudi kot skupinski dokument za izmenjavo predlogov (npr. nekoga zanima, kako speči potico in v svoj dokument povabi vse, za katere misli, da bodo imeli kak predlog in tako v enem dokumentu dobi veliko preizkušenih receptov :)).
Če gre za urejanje neke seminarske naloge, potem imajo v skupini člani ponavadi dodeljene svoje vloge. Pri urejanju dokumenta se lahko dogovorijo, kdo bo kaj uredil in napisal, držati pa se morajo tudi dogovorjenih rokov za oddajo, skrbeti za lep jezik in podobno. Pri običajnih seminarskih nalogah, ki smo jih delali v skupinah, je bilo ponavadi tako, da je vsak naredil svoj del, potem pa smo to zlepili skupaj in velikokrat se je zgodilo, da niti nismo prebrali dela, ki so ga napisali preostali člani. Ta spletna orodja za skupinsko urejanje dokumentov pa omogočajo, da člani skupine sproti preverjajo delo ostalih članov, se med seboj spodbujajo in podajajo predloge, kako bi lahko nalogo še izboljšali. Med seboj se lahko tudi opozarjajo in opominjajo, kaj je še potrebno postoriti in kdaj je nalogo treba oddati. Zato predstavljajo precejšnjo izboljšavo na področju skupinskega pisanja dokumentov.
V šoli bi gotovo seznanila učence, da taka orodja obstajajo (predvsem Google Docs) in jih spodbudila k uporabi. Tudi sama velikokrat uporabljam Google Docs, v katerem najdemo urejevalnik besedil, ki je podoben Wordu, orodje za izdelavo PowerPointa in podobno.. Zato mislim, da učenci z njihovo uporabo ne bi imeli težav, poleg tega pa bi lahko še bolj intenzivno sodelovali. Prednost vidim tudi v tem, da učencem ni treba biti dejansko skupaj, ampak so lahko vsak v svojem kraju, pa kljub temu sodelujejo. V istem času tako lahko naredijo veliko več. Preprosto lahko določajo tudi, kdo je lastnik dokumenta, kdo ga lahko ureja in kdo ga lahko vidi.
Na začetku bi jim mogoče dala na izbiro, da delajo na klasičen način ali pa s pomočjo teh orodij.

Kot sem že omenila, bi učencem predstavila Google Docs, ki je bil do teh vaj tudi edino tovrstno orodje, ki ga poznam.  Poleg tega, da je precej podobno orodjem, katere imamo naložene na računalniku, mi je všeč tudi to, da lahko udeleženci zraven odprejo še klepet, ki še izboljša sodelovanje in predvsem komunikacijo med člani.


petek, 4. januar 2013

Anketa

V današnji uri smo spoznali, kako se izdela preprosto anketo s pomočjo spletne strani www.1ka.si.

Mojo anketo najdete na naslednji spletni strani: https://www.1ka.si/a/22291 

petek, 14. december 2012

Družabna omrežja

Na vajah 7.12.2012 smo se pogovarjali o družabnih omrežjih. To so nam dobro znana omrežja, npr. Facebook, Twitter,... Za nalogo moramo opisati, kaj je smiselno objavljati na teh omrežjih in kaj ne.
Po mojem mnenju so družabna obrežja primerna za objavo mnenja o neki stvari, slik in videov, za katere presodimo, da so primerni za objavo (npr. slike in videi znamenitosti, pokrajin, narave, osebne slike in videi- če se osebe strinjajo z objavo,..), od osebnih podatkov pa menim, da lahko objavimo svoje ime, spol, interese, priljubljene citate in besedila.
Vsekakor pa se mi zdi, da za objavo ni primerno objavljati datuma in kraja rojstva, podatkov o družini, kraja bivanja, slik, ki niso primerne za objavo (npr. golih slik, slik ljudi, ki se ne strinjajo z objavljanjem njihovh slik, slik dejanj, ki nam niso v ponos in podobno), tudi v trenutnem času ni dobro objavljati, kje se nahajamo, saj to lahko povzroči mnoge nevarnosti (npr. da nam kdo pride krast na dom, da nas kdo napade na kraju, kjer smo,...).
Mislim, da družabna omrežja niso ravno primerna za šolo, saj vsebujejo precej elementov, ki bo zmotili potek pouka in bi učenci postali nezbrani.

5 družabnih omrežij: Facebook, Twitter, CafeMom (družabno omrežje za mame :D), LibraryThing (družabno omrežje za ljubitelje knjig), Gapyear (družabno omrežje za popotnike).
Zame je najbolj uporabno omrežje Facebook, saj je na njem večina mojih prijateljev in znancev. Facebook mi pomaga ohranjati stike z znanci, ki so predaleč, da bi se z njimi dobivala. Poleg tega prijatelji na Facebooku ustvarjajo dogodke za rojstne dni, smučanja,... in tako ostanem na tekočem. :)

četrtek, 6. december 2012

Sistemi za objavljanje medijskih vsebin

Sistemi za objavljanje medijskih vsebin ali angleško 'media sharing' spletne strani nam omogočajo, da nalagamo slike, video in zvok na neko spletno stran. Tako lahko potem do teh naloženih vsebin dostopamo s katerega koli dela sveta.
Nekaj primerov strani, s katerimi lahko nalagamo datoteke na splet:
- YouTube: predvsem za deljenje videoposnetkov, velikokrat pa so naloženi samo zvočni posnetki
- Flickr, Snapfish, Photobucket, Picasa: za deljenje in izmenjavo slik
Naj pa omenim tudi Facebook in twitter, prek katerega tudi lahko izmenjujemo in delimo medijske vsebine različnih vrst. 
 
Moje mnenje o tem, kako bi te sisteme uporabila pri sodelovalnem delu:
Ena od pozitivnih lastnosti objavljanja vsebin na spletu je ta, da imamo do naloženih vsebin dostop od  kjerkoli, pogoj je samo povezava z internetom. Naložene datoteke lahko spremljajo vsi člani v skupini in tako je dostop do njih precej nezahteven.
Vseeno pa se mi zdi, da je za uporabo v šoli precej bolj primerna spletna učilnica, google drive ali Wiki, saj tam ne najdemo motečih vsebin, ki bi zagotovo preusmerile pozornost učencev drugam. Če bi na primer nalgali in delili slike, ki jih potrebujemo v šoli, preko Facebooka, bi učenci zagotovo začeli preverjati novosti na svojem zidu, klepetati s prijatelji preko njega in podobno. Tako bi težko imeli nadzor nad potekom pouka sploh pri skupinskem delu, kjer je že na splošno težje imeti nadzor nad potekom pouka. 
Seveda pa niso vsi sistemi za objavljanje in deljenje medijskih vsebin taki. Dropbox je na primer izredno uporabno orodje, ki ga uporabljam tudi sama. Določimo lahko, kdo bo imel dostop do vsebin, ki jih bomo objavili, prednost pa vidim tudi v tem, da lahko objavljamo datoteke večjega formata, ki jih npr. v e-mailu ne moremo poslati.
Izmed teh orodij bi torej v šoli uporabila dropbox, objavam na Facebooku, twitterju in podobno pa bi se raje izognila.

Družabni zaznamki

Za nalogo smo imeli poiskati nekaj orodij, ki omogočajo izdelavo družabnih zaznamkov. Tukaj jih je nekaj:
http://www.socialmarker.com/
http://bookmarkingdemon.com/
https://www.onlywire.com/
http://socialblade.com/

Te spletne strani omogočajo uporabnikom objavo svojih priljubljenih spletnih strani, katere si lahko potem drugi ogledajo. S pomočjo teh strani lahko srečujemo druge ljudi s podobnimi interesi in razmišljanji.
Z zaznamki označimo neko zanimivo stvar in ta označba se shrani na nek srežnik na spletu. Potem lahko te oznake in zaznamke delimo z ljudmi ali skupinami, za katere se nam zdi, da jim bodo zanimivi.
Zaznamki so dobra iztočnica za sodelovanje, saj se lahko povežemo z ljudmi, ki imajo podobne interese, potem pa si z njimi izmenjujemo zanimiva dejstva, ki smo jih našli na internetu. Ko iščemo neke podatke o določeni stvari, torej nismo sami, ampak se lahko povežemo s skupino ljudi, ki jih zanimajo isti podatki. Tako je naše iskanje precej olajšano. Seveda nam to lahko pomaga tudi v šoli- pri iskanju podatkov za seminarske naloge, skupnem učenju,...

petek, 23. november 2012

Delavnica o računalniških igrah

Danes smo v okviru predmeta Računalniško podprto sodelovanje imeli delavnico o računalniških igrah. Profesor je še drugim razložil, zakaj so izobraževalne računalniške igre dobre in uporabne in na kratko pokazal, kako se dela v računalniškem programu za izdelavo iger eAdventure.
Potem smo se razdelili v skupine in v naši skupini smo bile 4 članice- 2 računalničarki in 2, ki nista iz računalniških smeri. Zagnale smo virtualni operacijski sistem, v katerem smo najprej naložile program eAdventure in Javo, potem pa smo lahko pričele z delom.
Kolegicama sva pokazali okolje za izdelavo igre in napovedali, da bomo uporabile kar like in scene, ki smo jih mi uporabili na vajah. Skupaj smo si izbrale eno sceno, jo odprle in poimenovale. Ustvarile smo tudi lik in zanj definirale različne izglede- kako stoji, gleda levo in desno ter kako se premika levo in desno. Potem smo lik umestile v izdelano sceno in označile pot, po kateri bo hodil. Ker se lik na svoji poti oddaljuje in približuje, smo mu spreminjale tudi velikost. Potem smo dodale še eno sceno in s kolegico sva pokazali, kako se ustvari prehod med dvema scenama. Za ponovitev smo potem še enkrat na novi sceni ustvarile pot in kolegici, ki ne študirata računalništva, sta si zelo dobro zapomnili postopek izdelave poti. 
Kolegici sta bili z novim znanjem zadovoljni in upam, da sta pridobili koristno znanje.
Upam, da bomo imeli še kakšno delavnico, ko bomo tudi mi računalničarji bolje poznali izdelavo igre s programom eAdventure in bomo tako lahko naše kolege naučili še več.